Hiponatriemija, ki se razvije pri zdravih športnikih, je motnja, ki je abstraktna in ne dovolj raziskana, vendar nadvse pomembna za telesno zmogljivost in zdravje. Povečevanje temperature in dolžine tekmovanj povzročata, da se veča verjetnost pojavljanja te motnje. Znanstvena analiza tega problema bi bila predolga, zato bomo pregledali le najpomembnejši del našega obstoječega, vendar še vedno nepopolnega poznavanja.
Kot je zapisal zdravnik in mnogokratni triatlonski Ironman France Cokan, ko so se naši (še živalski) predniki odločili, da se iz praoceana preselijo na kopno, so s seboj vzeli popotno torbo (ki je zdaj naša koža). Naše telo so tako pravzaprav le celice, ki plavajo v privatnem oceanu, ki se imenuje zunajcelična tekočina in,ki je kemično podobna morski vodi. Znoj vsebuje precej manj natrija (Na, kar pomeni natrij, je glavna sestavina kuhinjske soli), zato med kratkotrajnimi tekmami ali treningi lahko izgubo znoja nadomestimo samo z vodo. Med dolgotrajnejšimi športnimi aktivnostmi pri visokih temperaturah pa z znojem izgubimo toliko natrija, da bi ob nadomeščanju le z vodo razredčili natrij v zunajcelični tekočini. To lahko dokažemo s preiskavo krvi, kjer opazimo znižano koncentracijo natrija (hiponatriemija).
Ker je natrij tisti dejavnik, ki preprečuje vodi, da bi vdrla v celice, se pri hiponatriemiji zgodi prav to in celice nabrekajo tako, kot nabreknejo kuhana riževa zrna. Ko tako nabreknejo živčne celice v možganih, ki so zaprti v togo lobanjo, je prizadeta športnikova koordinacija, pokažejo se slabost, duhovna topost in zmedenost. Športniki so pogosto opisovali nemir, bojevitost, občutek ogroženosti in druge simptome, ne le med tekmovanjem, temveč tudi po njem, morda zato, ker se voda tako hitro absorbira iz prebavil. Ti simptomi se lahko stopnjujejo do zapletov (pogostih krčev), ki lahko ogrožajo tudi življenje.
Med hudim naporom kri, ki je svojevrstno tkivo, v katerem celice plavajo v dobršnem delu zunaj-celične tekočine, tudi sama izgubi nekaj svoje zunajcelične tekočine. Količina krvi se tako zmanjša, neustrezno polni ožilje, zato je onemogočena dobra preskrba organov s krvjo. To v prvi vrsti prizadene ledvice, ki ne morejo izločiti presežka vode. Ko se volumen krvi zmanjša, ledvice zadržujejo vodo za vsako ceno, saj to preprečuje nadaljnje zmanjševanje volumna krvi. Če torej pijemo čisto vodo, je le ta tisto, kar ledvice zadržijo v telesu. Presežek vode in hiponatriemija se stopnjujeta. Razumljivo je torej, da z nadomestnimi tekočinami dodajamo tisto, kar smo izgubili.
Če hočejo ledvice izločiti odvečno vodo, ki se je nabrala zaradi prekomernega pitja, se mora izločiti prek krvnega obtoka ledvic. Kadar je športnikov napor prevelik za njegovo stopnjo treniranosti, se prevelik del ledvicam namenjenega obtoka porabi za preobremenjeno mišičje. Pri slabše treniranih športnikih se pri danem naporu razvije višja temperatura jedra in spet se nekaj ledvicam namenjenega obtoka krvi preusmeri v hladilnik (v kožo) zaradi hlajenja. Če so hkrati slabše aklimatizirani, izgubijo več natrija na liter vode.
Pred leti so se mnogi vzdržljivostni športniki med naporom izsušili. Ščasoma so se naučili piti a so se med dolgimi tekmovanji preobremenili z navadno vodo brez soli. Še dandanes nekateri športniki verjamejo, da sta sladkor in sol smrtna sovražnika, celo med tekmovanjem in se zanašajo na zelišča, vitamine in težko izgovorljive kemikalije, od katerih so bile nekatere zvarjene na podlagi raziskav opravljenih pred dvajsetimi leti, druge pa prenesene iz eksotičnih dežel.
KAJ STORITI?
Med aklimatizacijo na vročino lahko izbiramo med dvema možnostima: jesti več soli (kot priporočajo mnogi), ali pa že v trenažnem procesu rahlo postopno zmanjševati njen vnos in tako aktivirati telesne mehanizme za zadrževanje soli v telesu. Rezultati raziskav so bili pred leti še nekoliko protislovni a v zadnjih letih so dokazali, da se zadrževanje soli lahko aktivira le pri tistih preiskovancih, pri katerih je bil vnos soli zmanjšan in da je nadomeščanje soli nujno potrebno, zlasti ker vemo, da so nekoč kurjači v kotlovnicah na prekooceanskih parnikih (ki so opravljali težko delo pri visoki temperaturi, op. prev.) odpravili krče v nogah tako, da so pili mineralno vodo. Mehanizem za zadrževanje soli iz znoja in seča (hormon aldosteron, ki nastaja v nadobistni žlezi) se med tekmovanjem aktivira prepozno pri tistih, ki jedo v svoji hrani preveč soli (in zato je izločanje aldosterona v kri premajhno, nezadostno). Ko pa se sekrecija vklopi, je hitro napredujoča izguba soli že tako velika, da je nikakor ne moremo uravnati.
Pri večini športnikov pa je najboljučinkovita kombinacija dveh dejavnikov: izboljšano zadrževanje soli (proces in dolgotrajna predpriprava) in nadomeščanje natrija med tekmovanjem.
Če bi za čas med tekmo tehtali posledice absorpcije in zadrževanja soli, bi bilo zadrževanje prav gotovo manj pomembno. Vendar je težko med tekmo jesti slano hrano. Ocvrt krompir in podobne reči so prav gotovo bolj mastne kot so videti; mast pa zavira praznjenje želodca in prenapolnjen želodec lahko izzove slabost.
Način, ki je pomagal mnogim triatloncem in drugim vzdržljivostnim športnikom je bil: velike količine vode s pravilnim dodatkom natrija in sladkorja, še posebej zato, ker absorpcija prvega podpira absorpcijo drugega in obratno.
Povzela: Mirjana Frankovič
