Glasba se v človeški kulturi od nekdaj pojavlja kot spodbuda široki paleti čustvenih odzivov ‒ od občutka razburjenosti do sprostitve, od veselja do žalosti, od strahu do udobja. Mnogi uporabljajo glasbo za uravnavanje razpoloženja in stresa, podobno kot se pri tem pogosto pojavljata alkohol in kofein. Nevrokirurgi uporabljajo vplive glasbe na telo za povečanje koncentracije, vojska za usklajeno gibanje in povečanje ekipnega sodelovanja, delavci za izboljšanje pozornosti, športniki pa za povečanje motivacije in lažje premagovanje predvsem naporov vzdržljivostnega tipa. Ideja o uporabi glasbe kot zdravila se pojavlja že v plemenskih družbah v obliki zdravilnih ritualov. V moderni družbi se glasba kot zdravilo pojavlja v namene sprostitve, osebne rasti, psihoterapije, obvladovanja bolečin, itd. Čeprav večina primerov uporabe glasbe v klinične namene temelji na nepreverjenih trditvah, novejša literatura sloni na dokazih, ki temeljijo na znanstvenih eksperimentih in raziskavah o vplivu glasbe na človeka. Avtorji so v pregledu obravnavali znanstvene dokaze, ki podpirajo trditve, da glasba vpliva na zdravje preko živčno kemičnih sprememb, ki spodbujajo: nagrado, motivacijo in užitek; stres in vzburjenost; imuniteto ter družbeno pripadnost (Chanda & Levitin, 2013).
Poslušanje glasbe sodeč po do zdaj dostopnih informacijah vpliva tudi na številne kognitivne procese v možganih. Glede na rezultate nekaterih nevrofizioloških raziskav, glasba aktivira tiste možganske centre, ki so odgovorni za razpoloženje, socialne spretnosti, motivacijo, kulturno zavedanje, estetiko in samodisciplino (Jensen, 2000).
Predvsem pa glasbo številni avtorji povezujejo tudi z izboljšanjem gibalne aktivnosti (Brown, 2005). Dandanes si je že težko predstavljati košarkarsko ali hokejsko tekmo brez glasbe, ki je namenjena spodbudi tako igralcev kot navijačev. Poslušanje glasbe med neposredno pripravo na tekmovanje lahko opazimo tudi pri športnikih številnih športnih zvrsti (Brown, 2005).
Sočasno poslušanje glasbe naj bi izboljšalo gibalno učinkovitost tudi zaradi večje motivacije. Motivacija je vzrok za določeno obnašanje. Je usmerjena človekova aktivnost k želenim ciljem s pomočjo njegovih motivov. Je zbujanje hotenj, motivov, nastalih v samem človeku ali v njegovem okolju na podlagi njegovih potreb, ki usmerjajo njegovo delovanje k cilju s spreminjanjem možnosti v resničnost (Lipičnik, 1998). V športu motivacija predstavlja razlog za nadaljevanje aktivnosti, kljub občutenju napora.
Od nekdaj se je glasba uporabljala kot pomoč pri gibalnih aktivnostih kot motivator, kot sredstvo spodbude, inspiracije in za ohranjanje tempa izvedbe vaj. Kot primer se navaja recimo bobnanje na grških bojnih ladjah, kar je dober zgodovinski primer uporabe glasbe za povečanje zmogljivosti veslačev, ki se v veslanju še vedno uporablja (Brown, 2005).
Nekateri avtorji razlagajo, da možgansko deblo interpretira glasbo kot signale, pomembne za preživetje, in zato sproži ustrezne fiziološke odzive (Chanda & Levitin, 2013). Na primer glasba, ki je bila označena kot »stimulativna« , je blizu zvokom iz narave, kot so alarmni klici mnogih vrst, ki označujejo pomembno dogajanje (nenadni glasni kratki zvoki). Enaki zvoki so spodbudili občutke pozitivnega pričakovanja in pričakovanje nagrade tudi pri ljudeh. Vpliv, ki sledi, je povišano simpatično vzburjenje, ki posledično poviša frekvenco srca, povzroči vazodilatacijo arterij v skeletnih mišicah, frekvenco dihanja, prevodnost kože, izločanje katekolaminov itd. (Chanda & Levitin, 2013). V nasprotnih primerih pa vrste glasbe, ki so bile ocenjene za »sproščujoče« in ki posnemajo naravne zvoke, kot so materino petje, »predenje«, itd. (mehki, nežni zvoki s stopnjujočim naraščanjem), zmanjšajo aktivnost simpatičnega živčevja (Chanda & Levitin, 2013).
Ker je tek ciklično gibanje, lahko zunanji tempo, t.j. tempo glasbe, spremeni izvedbo strukture teka, kar lahko spremeni napor, hitrost in razdaljo teka. V sodelovanju desetih preizkušancev, petih oseb ženskega in petih oseb moškega spola, povprečne starosti 31 (12,4) let, povprečne teže 77,5 (13,8) in povprečne telesne višine 176,2 (6,8), smo opravljali meritve frekvence srca, frekvence koraka, pretečene razdalje in hitrosti teka na zunanji tekaški stezi. Opravili smo dvajset meritev, po dve meritvi z vsakim merjencem. Test je bil sestavljen iz dveh dvajsetminutnih tekov. Vsak tek je bil razdeljen na štiri odseke, v vsakem od njih smo nato predvajali drugačen tempo glasbe.
Rezultati raziskave so pokazali, da lahko potrdimo hipotezo (H1), da glasba s hitrim tempom (190 ud/min) poveča hitrost, pretečeno razdaljo in frekvenco srca, kljub temu da ne pride do sprememb v frekvenci koraka. Zaradi odsotnosti sprememb pri meritvah frekvence koraka smo povečanje vrednosti meritev hitrosti teka, pretečene razdalje in frekvence srca pripisali podaljšanju tekaškega koraka zaradi povečanja produkcije sile na podlago v fazi odriva. Sočasno poslušanje glasbe s tempom 190 ud/min najverjetneje vpliva na centralne (mišična aktivacija) in periferne dejavnike (kontraktilni mehanizem), ki so pomembni za razvoj mišične sile. Na podlagi rezultatov lahko zavrnemo hipotezo (H2), ki trdi, da poslušanje glasbe s počasnim tempom (130 ud/min) zmanjša frekvenco korakov, hitrost, pretečeno razdaljo in napor med tekom v primerjavi s tekom brez glasbe. Rezultati naše študije niso pokazali statistično značilnih sprememb pretečene razdalje, hitrosti, frekvence korakov in napora med tekom. Rezultati naše raziskave potrjujejo hipotezo (H3), da tek v okolju z glasbo s tempom 160 ud/min, za katerega smo predpostavljali, da je najbližji lastni frekvenci gibalnih vzorcev med tekom, ne spremeni frekvence korakov, pretečene razdalje, hitrosti in napora.
Uroš Kraševec, diplomsko delo 2018, Fakulteta za šport, Ljubljana
