5 OMEJITVENIH DEJAVNIKOV SUPERDOLGOTRAJNE VZDRŽLJIVOSTI

KAJ JE SUPERDOLGOTRAJNA VZDRŽLJIVOST?

Človekovo psihomotorično sposobnost, ki omogoča, da se določen telesni napor oz. telesna aktivnost izvaja daljši čas brez zmanjšanja intenzivnosti in brez večjega pojava utrujenosti imenujemo vzdržljivost. Podobno kot druge psihomotorične sposobnosti človeka je tudi to sposobnost mogoče definirati na različne načine. Glede na trajanje telesne aktivnosti in z njim povezane energijske procese v mišičnih celicah, lahko govorimo o treh tipih vzdržljivosti:

  • Hitrostna vzdržljivostza katero so značilni napori v trajanju od 30 sekund do 3 minut in jih športnik običajno premaguje s kar največjo intenzivnostjo.
  • Dolgotrajna vzdržljivost, kjer poznamo napore v trajanju od 3 minut do ene ure.
  • Superdolgotrajna vzdržljivost za katero so značilni napori v trajanju več kot 1 uro do 8 ur in več (Ušaj, 2003).

Najpomembnejša biološka osnova dolgotrajne vzdržljivosti so aerobni energijski procesi, saj so edini zmožni dolgotrajne sprotne obnove porabljene energije. Kisik in goriva, kot so glikogen, glukoza, proste maščobne kisline in glicerol, so dejavniki, ki določajo trajanje oz. kapaciteto energijskih procesov. Posebej pomembna pa je tudi moč teh procesov, ki določa, kako hitro se bo lahko porabljena energija sproti obnavljala (Ušaj, 2003).

Superdolgotrajna vzdržljivost se od dolgotrajne bistveno ne razlikuje. Gre za izključno aerobni napor, za katerega je značilno veliko daljše trajanje (več kot 1 ura, do 8 ur in celo več dni) in nekoliko manjša intenzivnost. Tak napor od športnika zahteva specifične sposobnosti in lastnosti (Ušaj, 2003).

5 OMEJITVENIH DEJAVNIKOV SUPERDOLGOTRAJNE VZDRŽLJIVOSTI

Superdolgotrajna vzdržljivost je napor, ki dosega do 70% največje porabe kisika (VO2max), kar pomeni, da športnikove aerobne presnove in srčno-žilnega sistema ne obremenjuje do nivoja, kjer bi VO2max postala omejitveni dejavnik. Iz tega lahko sklepamo, da pri tovrstnem naporu ne prihaja do izraženega kopičenja laktata v krvi (Ušaj, 2003).

Nekoliko večji problem pri tovrstnem naporu pa je njegova dolgotrajnost, ki povzroča izčrpavanje zalog goriva, predvsem glikogena v mišicah in jetrih, kar povzroča utrujenost.

Energijo za premagovanje napora pri superdolgotrajnih vzdržljivostnih športih zagotavljata predvsem dve vrsti goriva: ogljikovi hidrati (OH) in maščobe (M). OH se razgradijo v verigi kemičnih reakcij, ki jo sestavljajo trije deli: glikoliza, Krebsov cikel in dihalna veriga. Razgradnja maščob deloma poteka enako, le da v prvem delu procesa glikolizo nadomesti proces β oksidacije. Energija, ki se pri tem sprošča, se uporablja za obnovo ATP, ki z razgradnjo na ADP edini daje neposredno energijo za mišično delo. Ogljikovi hidrati kot primaren energijski vir imajo v primerjavi z maščobami to prednost, da omogočajo večjo resintezo ATP pri enaki porabi kisika (Fox in Mathews, 1981).

Hitrost črpanja zalog glikogena iz mišičnih vlaken in jeter je eden najpomembnejših dejavnikov, ki določajo, koliko časa lahko športnik vadi, torej trajanje samega napora. Odvisna je od hitrosti glikogenolize in glikolize v mišicah. Za vzdržljivostne športnike je običajno značilna manjša hitrost teh procesov, ker je v njihovih mišicah bolj izražena presnova maščob, kot goriva. Ta pojav poznamo kot učinek varčevanja z glikogenom, kar pomeni, da zaloge glikogena trajajo dlje in se zato tudi utrujenost pojavi kasneje. Hitrost porabe glikogena med naporom določa intenzivnost samega napora (Ušaj 2003).

Vsebnost glikogena pred začetkom napora določa količino zalog tega goriva v mišicah. Ta kazalec je v neposredni povezavi z uspešnostjo pri športih superdolgotrajne vzdržljivosti (Ušaj, 2003). Zaloge glikogena so omejene, zato se kot primarni vir energije lahko črpajo le do 90 minut pri submaksimalnem naporu (Costill, 1983). Drugače pa je z maščobami, ki so pri ultramaratonskih, trail, maratonskih in triatlonskih preizkusih pomemben vir energije in nikakršen omejitveni dejavnik. Zaradi visokega energijskega ekvivalenta pri povprečnem človeku, težkem 70 kilogramov s 15% deležem telesne maščobe, predstavlja ta vir kar dobrih 70.000 Kcal energijskih rezerv (Noakes, 2004).

Povečana ali zmanjšana temperatura in vlažnost okolja neposredno vplivata na poslabšanje superdolgotrajne vzdržljivosti. Noben posamezen dejavnik ni za športnika tako škodljiv kot pregretje (Costill, 1983). Åstrand, Rodahl, Dahl in Strømme (2003) navajajo, da se med maratonskim tekom približno 23 % energije, ki se sprosti v energijskih procesih, pretvori v mehansko delo, 77 % pa se je pretvori v toploto. Povišanje telesne temperature med naporom v ugodnih klimatskih razmerah ni odvisno od temperature okolja, ampak je določeno z intenzivnostjo napora, saj povečan pretok krvi skozi kožo in povečano znojenje omogočata oddajanje toplote, ki je v ravnovesju z njenim sproščanjem. Kadar pa napor poteka v neugodnih klimatskih razmerah, ob visoki temperaturi (nad 33°C) in visoki relativni vlažnosti (nad 40 mmHg) je oddajanje toplote s fizikalnimi procesi omejeno (Jarver, 1995). Posledica nezadostnega oddajanja toplote je naraščanje telesne temperature tudi nad 40°C. Tako visoke telesne temperature lahko privedejo do toplotnega udara, ki je za organizem lahko usoden, zato morajo tekači ustrezno prilagoditi hitrost teka tekmovalnim razmeram. Napor pri visokih temperaturah poveča presnovo glikogena v mišicah.

Struktura mišičnih vlaken in s tem pogojena presnova določa zmogljivost športnikov v superdolgotrajnih disciplinah. Astrand (2000) navaja, da imajo ultramaratonci največ mišičnih vlaken tipa I, in to kar več kot 90%. Vlakna tipa I so počasna vlakna, ki imajo veliko kapaciteto za aerobno oskrbo z energijo, vendar imajo omejen potencial za hiter razvoj sile (Beachle in Earle, 2008).

Največja poraba kisika (VO2max) je sicer fiziološki kazalec, ki razlikuje med različno kvaliteto športnikov v superdolgotrajnih naporih. Definirana je kot največja količina O2, ki smo jo sposobni porabiti v eni minuti in predstavlja naš energijski potencial (Lasan, 2004). Ker pa je nemogoče napor na ravni VO2max premagovati dlje od 10 minut, ta ni neposredni omejitveni dejavnik superdolgotrajne vzdržljivosti. V maratonskem teku se v povprečju izrablja 75 do 80% VO2max (Costill, 1983), pri superdolgotrajnih naporih pa se vrednosti navadno ne povzpnejo nad 70% največje porabe kisika.

Maja Dakskobler, diplomsko delo FŠ 2014

 

 

 

 

 

 

Phone: +386(0) 590 58 151
Parmova ulica 53, Ljubljana