S kolesom na poti 1. del

S kolesom na poti 1. potovanje

Ideje. Če kaj, imam zares veliko idej. In ob tem še kanček talenta, veliko vztrajnosti in delovnosti, da jih v precejšnji meri tudi realiziram.

In želje. Želja imam pa še več kot idej. In še množijo se, zlasti po tem, ko si jih uresničim.

In domišljije. Ne, tega mi res ne zmanjka. Jo moram redno brzdati.

In prijateljev. Hvala jim. Brez njih bi ne bilo ničesar.

 

Ker si zelo želim kolesarskih popotovanj po svetu in jih načrtujem za celo prihodnjo sezono, sem se odločila, da naprej »povadim« vožnjo s potovalnim kolesom obteženim s potovalnimi torbami na bližnji relaciji po Sloveniji. Tam nekje do Kopra pa še pikico naprej do Novigrada, po izračunu na Stravi skupaj lepih 150 km… v dveh dneh v eno smer in dobri družbi bo tole šlo kot bi mignilJ.I n potem že nazaj. Pot sem, kot se pozneje izkaže za netočno, razdelila v štiri etape in sicer 100 + 50 + 100 + 50, za kar sem nadebudno verjela, da jih bom z lahkoto prekolesarila.

Pravočasno sem nabavila vso potrebno opremo za potovanje, od torb, dodatnih luči, rezervne zračnice, zvončkov, prve pomoči, pravzaprav vse kar so izkušeni kolesarski popotniki v svojih blogih označili kot nujno, uporabno ali zaželjeno. Vso opremo in potovalno malico sem dan pred odpravo lepo pospravila po torbah, česar se je nabralo za kar nekaj kilogramov dodatne teže.

Na jutro »D« svojega prvega potovanja se odpravim skozi Ljubljano na izhodiščno točko na Vič, kjer se srečava z Barbaro. Prijazno se je ponudila za spremljavo prvih 100 km do Kopra, od koder se bo vrnila z avtobusom. In sva »na rajžo šli« zelo dobro razpoloženi preko Horjula na Vrhniko in še naprej preko vrhniškega klanca v Logatec, kjer števec pokaže že 40 km od doma. Tu sva si privoščili kavico in okrepčilo, ko mi je postalo kristalno jasno – tako kot se je tudi vreme izboljševalo – da bo dooolg današnji dan.

 

Vendar pogumni kot sva, se brez kakršnega koli pomisleka usedeva na kolesi in nadaljujeva pot preko Planine (uff… kako luštni ovinki – jih zlepa ne zmanjka) do Postojne, kjer sva dopolnili vse plastenke z vodo. Brez kakršnih težav je šlo do tam, ob stalnem optimističnem oblikovanju načrtov za prihodnje kolesarske podvige, lepo počasi navzgor, narava je tam resnično zelo lepa, asfalt prenovljen, vozniki strpni in vaščani prijazni, vreme pa sončno in tudi ogrelo se je. Zdelo se je, da dan bolj popoln sploh ne more biti. Vzdušje odlično, razpoloženje dobro, preverjava potovalno hitrost in sva zelo zadovoljni, da dobro drživa tempo – kar sploh ni tako enostavno s treking kolesom, kjer prevažam zadosti opreme za taborjenje v primeru atomske vojne med Severno Korejo in ZDA.

Le kaj bi sploh lahko šlo narobe na tako popoln dan?

 

In odgovor se je sam od sebe pojavil v naslednjih nekaj sekundah. VETER!!!

Burja kot sparing partner oz. zaveznik Notranjčanom na treningih. Zato se pa tako peljejo… Temperatura in jakost vetra sta obratnosprazmerna na Notranjske, bolj ko temperatura pada, bolj veter raste. Ob tem pa gost tovorni promet po magistralki, ker je bil del primorske avtoceste zaprt sta bila zagotovilo, da se je idiličen izletniški dan postopno spremenil v garanje. Naslednjh 20km do Senožeč je bilo zares napornih. Vsekakor bom naslednjič poiskala manj prometno povezavo z Divačo, ker je bil postanek po 80 km v gostilni v Senožečah že nujno potreben. Moje zaloge energije so se počasi a zanesljivo približevale rdeči coni. In če bi lahko, bi kar tam zaključila pot za prvi dan. Ampak cilje je bil Koper, zato preveriva vsaka na svoji napravi, koliko kilometrov je še za premagati in po kar nakajkratnem preračunavanju kilometrov doseževa konsenz, da jih je – na veliko presenečenje obeh – še med 43 in 46. Ne vem, kje na Stravi sem ob načrtovanju poti spregledala več 30 kilometrov. Pojedli sva skoraj vse kar sva imeli s seboj, mraz je bil že tolikšen, da sva si s čajem »privezali dušo nazaj« in se pogumno podali na pot.

 

Bi samo omenila, da če kdo misli, da je morje navzdol, ker je Ljubljana na skoraj 300 metrih nadmorske višine, morje pa 0, in bi bilo logično, da je morje navzdol: NE. NI. Klancev, hribov, vzponov za 1000 m višinske razlike. Morje dejansko je za devetimi gorami. Zanimivo, kako teh vzpončkov z avtom ne opaziš, sem bila prepričana, da je od Senožeč do Črnega kala ravnina. FIGO. Klancev veliko in z vsakim kilometrom so se mi zdeli višji in daljši J.

Pa se nisva predali. Sva peljali in se tudi pripeljali na rob Črnega kala, kjer se odpre pogled na morje. Juheeej!!! Sedaj pa res samo še navzdol. Narava od Senožeč pa vse do Kopra (v tej smeri!) je čudovita za vožnjo s kolesom. Prometa je malo, kolesarjev veliko več. Nagrada za ves vloženi trud po poti do tu.

Z velikim veseljem se pripeljeva v Koper, preveriva avtobusne povezave in se odpeljeva na zaslužen počitek in okrepčilo na obalo. Pričaka naju sonce, užitkarska ura počitka in hrane v sončnem zahodu ob obali. Fantastičen dan. Resnično se je vredno potruditi za večje podvige.

 

 

Pot sem po prenočitvi v Kopru nadaljevala po zaprti obalni cesti (hvala občinama Koper in Izola – fantstično je!!) do Izole in nato po paranzani od Izole do Lucije. Če še kdo ne pozna Paranzane, toplo priporočam, da obisk uvrsti v svoj planer prostega časa. Peš ali s kolesom, v družbi družine, prijateljev ali sam-a … nekaj najlepšega kar imamo v Sloveniji. V Luciji me pričaka prijateljica in skupaj nadaljujeva pot preko meje na Hrvaško stran in nato preko prelepe hrvaške Istre – Buj in Bartonigle do Novigrada. Teh 50 kilometrov je bilo resnično izletniških in povsem uživaških. Prečudovit dan, dobro družba, lepa narava, gibanje, veselje in dihanje s polnimi pljuči. Pri tem ugotovim, da je primerna potovalna razdalja med 50-70 km, da lahko uživam v vožnji, družbi, občasnih fotografskih postankih in razgledih.

 

Povratek v Ljubljano je bil bistveno manj spektakularen, saj se prvotno skovanega načrta nisem mogla držati, ker je »bil za 30 km prekratek«, pa še dež je bil napovedan za cel dan #4. Česar si resnično nisem želela privoščiti. Sem si pa želela privoščiti še en »poletni dan« na morju, zato ostanem v Novigradu na dan #3. Proti večeru poklikam po internetu ter se vrnem v Ljubljano na dan#4 s prevozi.org.

Skupna ocena: Vrhunska izkušnja. Vesela podviga. In že načrtujem nove relacije. Prva naslednja je Salzburg – Ljubljana. Termin še določim in se odpravim na pot.

Ideje…le koliko vas je :))

Phone: +386(0) 590 58 151
Središka ulica 5, Ljubljana